V 5. c razredu učenci radi zlagajo besede v rimane verze. Večkrat nastanejo daljše pesmi. Tokrat sta nastali dve novi pesmi, napisali sta ju Živa Kladnik Malačič  in Sofia Masliuk.
Preizkusili so se tudi v pisanju pripovedk. Neja in Kiara sta napisali pripovedki o Rižani in o Markovem hribu.

Vabljeni k branju!

KORONSKA ŠOLA

Šola prazna je ostala,

virus nas napadel je.

Cele dneve je samovala,

a pomagal ni nihče.


Prvi teden le zabava,

drugi teden pa nič več.

Šola bila je čisto sama,

tišine je bilo preveč.

Šola se je odločila,

da izkoristila bo ta čas,

vse knjige je prebrala, a vseeno

pogrešala nas.

»Res ne gre tako naprej!«

je povedala na glas.

Karantena, fuj in fej!

Neumen je korona čas.

Ja, šola se je odločila,

da nas vrne v učilnice,

ni se več zanimala,

za stvari koronaste.

Živa Kladnik Malačič, 5. C


Moja sanjska nedelja

 Jutro je še, sonce pa v okno kuka.

 Juhu, juhu, nedelja je tu!

Zjutraj mir prekipeva in tišina se vpleta,

A ne za dolgo, saj sestra je tu.

Že zgodaj se kregava, za daljinca svetega,

saj kdor ga drži, glavno besedo dobi.

Iz kuhinje po zajtrku diši,

palačink vonj dom prepoji.

Dopoldan si kavico starša privoščita,

midve pa rogljiček zmaževa.

Popoldan po južni iz oštarije diši,

o, ocvrti kalamarčki, stecimo k njim.

Lačen trebušček povzročajo mi,

ker tako lepo iz gostilniške kuhinje diši.

Zvečer si privoščimo igro remi,

saj atiju všeč je, da vedno izgubim.

Sofia Masliuk, 5. c


Kako je nastal Markov hrib

         Nekega lepega jutra se je deček Marko prebudil v svoji skromni sobi. Imel je majhno temno sobo, saj starša nista zaslužila dovolj, da bi lahko živeli v lepši hiši. Imela sta ravno dovolj, da sta dečku kupila šolske potrebščine. Marko je hodil v šolo, ki sta jo starša lahko plačevala.

Nekega dne se je Marko zelo veselil, saj je bil prvi šolski dan 8. razreda. Ko je  vstopil v razred, se je tiho usedel v klop in počakal učitelja kemije. Učitelji so imeli radi Marka, saj je bil marljiv in tih. Tistega dne so delali poizkuse. Deček je pridno delal po navodilih iz učbenika na strani 135. Nato pa je mimo njega prišel njegov nesramen sošolec Anže in mu nalašč vrgel svinčnik na tla. Medtem ko je Marko pobiral svinčnik, je Anže stresel v njegov poizkus dve snovi, za kateri še sam ni vedel, kaj sta. Ko se je Marko dvignil in pogledal v lonček s poizkusom, je vanj poletel curek zmesi poizkusa in dveh Anžetovih snovi. In kar je bilo najhuje, je Marko to zmes pogoltnil. Začelo ga je zvijati po trebuhu in kmalu za tem je začel rasti. Prva Anžetova sestavina se je imenovala Hitroras. Če to snov zaužiješ, zrasteš v velikana. Marko se je prestrašil in začel skakati, saj je bila druga Anžetova sestavina Panikaš. Če to snov zaužiješ, se ustrašiš in začneš skakati. Marko je tako postal velik in prestrašen. Zbežal je iz šole. Tekel je zelo hitro, saj si je želel iz mesta. Ko je bil na ogromnem travniku, ga je prešinila zamisel. Kaj če bi zgradil hrib in se zaprl vanj. To je želel narediti, saj takšen ne spada med ljudi. Nabiral je skale. Naredil je nekakšno zmes, ki je držala kamenje skupaj. Ko je hrib zgradil na pol, si je nabral še en kup skal. Zlezel je v votlino hriba in vanjo počepnil, da jo je pomeril.

Velikokrat sta se potrta starša začudena sprehajala mimo travnatega hriba, kjer je Marko gradil svoj hrib. Kmalu sta razumela, zakaj to dela. Marko je končal hrib in se zaprl vanj. Starša sta hrib poimenovala Markov hrib.

Zgodba je napisana po resničnem dogodku. Zdaj Marko še vedno čepi v svojem hribu. Ne prestrašite se, če bo kakšen manjši potres, takrat bo Marko zaradi prahu kihal.

Neja Madruša, 5. c


KAKO JE REKA RIŽANA DOBILA IME?

     Nekoč, pred mnogimi leti, je v bližini morja obstajala majhna vas. Štela je le nekaj hiš in hlevov.

     Obdajala so jo velikanska riževa polja. Tamkajšnji prebivalci so se ukvarjali s pridelovanjem riža.

     Nekega dne, ko se je reven kmet vračal s polja, se mu je pripetila nesreča. Zadel je ob velik kamen in ogromna vreča riža se  mu je prevrnila v bližnjo reko. Bil je  tako žalosten,  saj je komaj dočakal ta pridelek. Želel si je, da vsaj tega, kar je imel, ne bi izgubil. Sklonil se je nad reko in zajokal. Ko je njegova solza padla v vodo, je zagledal nekaj svetlečega. V vodi je bila je zlata ribica, ki je imela čarobne moči. Predstavila se mu je: »Jaz sem Rižana, in v zameno, ker sem dobila tvoj riž, ti lahko izpolnim skrito željo.« Kmet ni mogel verjeti svojim ušesom. Zaželel si je, da nikoli več ne bi bil reven. Ribica mu je iz vode prinesla skrinjo polno cekinov.

     Kmet se je ves srečen odpravil domov, povedal družini in sosedom, kaj  se mu je zgodilo. Vsak je hitro pograbil lonček riža in se odpravil proti čudežni reki. V vodo so stresli riž in ribica Rižana je drugemu za drugim začela izpolnjevati želje. Od tistega dne, v tej vasi ni bil nihče več reven.

     Poleg reke so vaščani postavili velik napis RIŽANA in tako so vsi ljudje lahko vedeli, da tukaj teče reka Rižana. Poimenovali so jo po ribici.

Kiara Halilović, 5. c